PRVO KAJENJE-IZGUBIL SEM 7 - MORSKI ROPARJI PRI SVOJEM POGREBU
niso mogli skupaj lomiti kruha gostoljubja, ne da bi prej sklenili
mir, in to je bilo kratko malo nemogoče, če ne pokadijo pipe
miru. O kakem drugem načinu sklepanja miru niso bili še nikoli
slišali. Dvema izmed divjakov je bilo skoraj žal, da nista ostala
morska razbojnika. Vendar izbire ni bilo; zato sta se držala
veselo, kolikor je pač šlo, zahtevala pipo, in ko je prišla deo
njiju, povlekla dim, kakor je bilo treba.
In glej, zdaj sta bila vesela, da sta šla med divjake, saj
sta imela nekaj od tega; odkrila sta, da zdaj lahko malo kadita
ne da bi morala zato iti iskat izgubljeni nož; ni jma postalo
toliko slabo, da bi bilo zares neprijetno. Kdo bi bil tako neumen
da bi si ne prizadeval in da bi pustil propasti tako velik obet?
Ne, po vcčerji sta previdno poskušala, uspeh je bil kar čeden,
in tako jima je večer minil v zmagoslavju. Zavoljo te svoje
pridobitve sta bila ponosnejša in srečnejša, kot bi bila, ko bi
bila skalpirala in odrl orej dečke
pri kajenju, klepetanju in bahanju, ker jih za zdaj ne potre-
bujemo a Šestero plemen. Pustimo t
MORSKI ROPARJI PRI SVOJEM POGREBU
V mestecu pa ta mirni soboni popoldan ni bilo nič veselo
Harperjevi in družina tete Polly so v veliki bridkosti in z mnogimi
solzami oblekli žalno obleko. V mestu je vładal nenavaden mir,
četudi, po pravici povedano, je bilo spioh že po navadi dovolji
mirno. Meščani so opravljali svoja dela nekako raztreseno
in so le malo govorili, pač pa so veliko vzdihovali. Še otrokom
se jc zdel sobotni odmor breme. Igre jih niso nič prav veselile
in drugo za drugo so pustili
Becky Thatcherjeva se je popoldne znašla ob zapuščenem
šolskem dvorišču, postopala je in prav bridko ji je bilo pri duši
Vendar tam ni našla ničesar, kar bi jo potolažilo. Govorila je
sama pri sebi:
»Oh, ko bi vsaj še imela tisti glavič od peči! Tako pa
nimam ničesar, kar bi me spominjalo nanj. In zadušila je
vzdih. Potem se je ustavila in si dejala:
»Prav tu je bilo. Oh, ko bi se zgodilo še enkrat, bi ne
rekla tistega ne bi rekla za nič na svetu. Ali zdaj ga ni več
in videla ga ne bom nikoli nikoli nikoli več.«
Ta misel jo je povsem potrla, odšla je in solze so seji
točile po licih. Tedaj je prišla cela skupina dečkov in deklic
Tomovi in Joejevi tovariši in tovarišice pri igrah stali so
gledali čez plot in s spoštljivim glasom govorili, kako je Tom
naredil to in to. ko so ga zadnjič videli in kako je Joe rekel to