Orwell in Huxley, ena «njuna« razlika: dis-topija & post-u-topija (iz izmenjav z Damjanom Pircem, ki vas morda zanimajo)
Foto: Aldous Huxley; George Orwell; Donald Trump(Credit: AP/John Locher). Vzeto iz salon.com
DAMJAN Pirc: »Joj, Jadro, ne morem si pomagati, da ne odprem še ene teme, o kateri razmišljam zadnje dni. Poizkus zapisa bo seveda popolnoma začetniški pa vendarle upam, da bo razumljiv. Gre za zadevo Orwell-Huxley. Napačno danes pademo na foro govorjenja, češ 1984. se je uresničilo. Ravno obratno: zmagal je »Krasni novi svet«, kjer ni treba denimo prepovedati knjig, saj jih nihče ne bere več… Danes, denimo preko spleta ali v knjigarnah..., lahko kupiš od Aristotela pa do Prešerna..., vendar pa tega nihče več ne bere. Ne potrebujemo mi cenzure novic, ravno nasprotno velja: "ubijajo" nas s poplavo novic! Ni poanta v tem, da resnice ne smeš povedati, ampak v tem, da je nihče več noče slišati. Ni fora v sovraštvu, temveč v onem love… Skratka, toliko na kratko.
Bistvo vprašanja je v temle: ali smo »v« Huxleyu in ne Orwellu? In še podvprašanje: ali morda Huxley ne prime več in gredo celo proti Orwellu, pri čemer govorim predvsem zavoljo cenzure denimo RT-ja, Sputnika, na FB smo deležni cenzure pa na Youtube...? Skratka, se gre iz soft na hard? Vem, da je tema čisto izven in predolga za odpiranje, zato lahko tudi počaka na drugi čas…
JAVNA AGENCIJA za dezinformacije in realnost: »Uf, Damjan, vam pa res. Dogaja! Ja, naj počaka zadeva na nek drug čas, ali boljše, na drugačen »položaj«, saj bo prišlo – prej ali slej – nekaj tudi iz tega filma v smislu nuje poglabljanja in premišljevanja (se nenehno vrača, seve in se ni bati, da bi ne prišla nazaj). Takrat, ko se pripeti pravšnji položaj nam preprosto zastavite zadevo in v konkretnem kontekstu bomo odgovarjali ter lažje, bolj zadeto tudi govorili, argumentirali, se lažje slišali in, nenazadnje, tudi argumenti lažje/boljše primejo oz. so bolj transparentni v takšnih konkretnih primerih, ko se ne zdijo, da so zgolj suho-teoretični.
Načelno in generalno: popolnoma soglašamo s tem, kar pravite. »Zmagal« je prej Huxley kot pa Orwell v smislu, da živimo v »Krasnem novem svetu«. Če bi zmagal Orwell, potem bi verjetno zmagala nekakšna kombinacija totalitarnega in to v smislu Britansko-Nemško-Ruskega, churchillovsko-hitlerjevsko-stalinovskega… Točno to je namreč tisto, kar je Orwell (po naše, seve) imel v mislih, saj je – ne slučajno – delal tudi v propagandnih oddelkih BBCja… in NIKAKOR ni meril zgolj na stalinizem… ali nacizem… (Podobno je zadevo bila zastavila Hannah Arendt pri svojem On Totalitarianism, ko se je lotila obojega, obeh plati…, pri čemer pa je – po naši sodbi – ODLOČNO PREMALO fsekala po onemu churchillovskem (KER JE ZADEVA VSAJ TROJNA!!!), s čemer pa moramo zato toliko bolj imeti opravka danes politične živali).
Brez večje možnosti napake zato lahko rečemo, da nimamo opravka torej tukaj in zdaj s tistim totalitarnim, pač pa - a o tem smo veliko že govorili (se po potrebi vrnemo) in sodi med SAME TEMELJE TEGA, KAR ZAGOVARJA JADRO! – s POST-TOTALITARNIM! In to, kar je post-totalitarno, to JE - na nek način – bistveno Huxleyevo (in ne Orwellovo) in se veže na zadeve ZDAjevskega in ne toliko one Ojropskega (pa naj je to bilo otoško ali kontinentalno, nemško, italijansko…, ali rusko…).
Po naše je to tisto, kar je imamo za managersko, za PR-ovsko, za bernaysevsko, lippmannovsko… in kar je – nenazadnje – tudi zadeva onega Huxleyevega »soma«. To je nekaj, kar je – to je danes (po šestdesetih pa absolutno) nedvomno vsepovsod okoli nas (LAHKO DOSTOPNO, kar pa NI SLUČAJNOST!!!), in sicer na vsej širini tudi od sladkorja do enormnih količin alkoholščin, ki se jih – kot nemara veste/to ni slučajno - pogosto lotevamo na Jadru, in sicer skupaj s športanji ter drugimi dopingi… nam tako lujbega ter, po naše - poblaznelega. Selfa.
In tu je še nekaj, kar pa NE sledi direktno iz Brave N.W, pač pa iz nekaterih njegovih drugih tekstov Huxleya (a propos in v opozorilo: cela družina teh tipov Huxley, JE »nevarna« in ne samo »razkrivajoča«, kot se zdi nadobudnim levičarjem, ko imajo opravka s tem in vse skupaj – Orwella, Huxleya… zmečejo v Eno, dys-topično…) in ki merijo na tisto, kar na Jadru generično opredelimo z New Age. V tem smislu je obvezno berilo še danes njegova (Aldous) The Perenial Philosophy, izšlo enkrat na koncu sedemdesetih, lahko, da so bila tudi osemdeseta…
Last but not least: pazite na ključno (do tukaj smo hoteli pripeljati ta premislek), ki pa je vendarle šele v temle: tega, kar je danes in tukaj in kar je na nek način Huxleyevsko (PA) NI MOČ MISLITI PO HUXLEYEVO!!! TO JE MOŽNO ŠELE PO ORWELLOVO!!! Orwell je namreč (po naše, seveda) tisti, ki misli in je v brambovski/politični drži do obstoječega post-totalitarno družbenega…
Huxley je drugačen, on je ANTIPOLITIČEN, predvsem JE TEHNETON, TEHNIČNA NAPRAVA, APARAT JE NEMIŠLEJNJA IN PRIHODNJENJA…, V TEM SMISLU PA JE NEZNANSKO NEVAREN, ZAPELJIV IN NAS NAMESTO V POLITIČNO DELOVANJE (gr. praxis) SPRAVI V VABLJIVO/GOLJUFIVO, PRESEŽNO KREACIJO IN INŽENIRANJE DOMNEVNO ODREŠILNEGA DRUŽBLJENJA (gr. poiesis)!
Orwell je vendarle tisti, ki je »naš« v smislu dis-topije in postavljanja po robu obstoječemu (razkrivanja…).To, kar počne Huxley pa – po naše - ima debele primesi nečesa takega, kot je zapeljiva post-utopija… (a za to jasno »videti« je treba brati omenjeno knjigo in je nekaj, kar ni lahko deducirati iz BNWorlda).
Upamo, da zadošča. Zaenkrat. Naj vam še dogaja, nemir mišljenja je NAGRADA samo za tiste, ki veliko berejo, študirajo, raziskujejo… Smo na vaši strani, redki so takšni garači, kot ste vi. Čestitke!
Povezava do FB posta
Povezava do arhiva